Konkurenca na področju spletnih iskalnikov je ogromna. Prodor novih ponudnikov na to tržno zelo zanimivo panogo prinaša več konkurence in hkrati tudi več izbire za končne uporabnike.

Očitno je, da so konkurenti pred razvojem novih storitev iskanja dobro raziskali pomanjljivosti, ki jih ima Googlov iskalnik. Z ”nišnimi” storitvami ciljajo na tiste uporabnike, ki jim Googlovo iskanje ne nudi željenega.

Prvi večji (neuspešen) poskus konkurenta, je iskalnik CUIL. Njegova filozofija je “indeksiramo celoten splet“. Drzen, a žal napačen pristop, saj imamo uporabniki že zdaj težavo, kako najti relevantne informacije. Ne rabimo indeksacije celotnega spleta, rabimo kakovost!

Veliko zanimanja je požel tudi iskalnik Wolfram|Alpha. Uporabniki so si ob sprva napačno predstavljali, da bo to “Google killer”. Gre namreč le za iskalnik po bazi znanja. Področje, ki ga Google bolj slabo pokriva, saj v zadetke vključuje tudi napačne in nestrokovne podatke. Wolfram|Alpha tako cilja predvsem na raziskovalce in študente.

Prihaja tudi nov Microsoftov iskalnik Bing. Kratko predstavitev si lahko ogledate na http://www.decisionengine.com/. Javnosti bo predstavljen v začetku junija. Glavni cilj tega iskalnika je uporabniku olajšati izbiro med rezultati iskanja. Zato tudi ime “decision engine”. Rezultati bodo strnjeni po kategorijah, nudil naj bi tudi primerjave med izdelki in odgovore na vprašanja (podobno kot Wolfram|Alpha). Napovedi izgledajo obetajoče in glede na ogromno medijsko podporo, ki jo uživa Microsoft, bi Bing znal biti dober konkurent Googlu.

V bitki za uporabnike bo dologoročno zmagal tisti iskalnik, ki bo nudil relevantne informacije in znal samodejno izločiti neuporabne spletne strani. To bo hud udarec za ponudnike optimizacije (SEO), saj bo za visok položaj med iskalnimi zadetki postala pomembna predvsem kakovost vsebin in mnenje obiskovalcev.

EDIT - 31.5.09 - da malo bolje razložim objavo in moje mišljenje o zadevi: Google je vodilni na področju iskanja in prav z ničemer nisem hotel namigniti, da se bo to kaj kmalu spremenilo. Njegov delež pri iskanjih je letos presegel 70% in konkurenca mu ne bo povzročala težav. Strinjam se s komentarji spodaj, verjetno bo Google zapustilo le neznatno majhno število uporabnikov. Pri dnevnem stiku z uporabniki pa pogosto slišim veliko kritik čez Google in njihove storitve. Ljudje si želijo alternative. Predvsem gre tu za povprečne Janeze in Micke, ki jim znamke, kot so Google, Apple, Sony ipd ne pomenijo kaj dosti in niso obremenjeni s svojem veleumom, kot so nekateri geeki.

Tudi kar se SEO tiče - metode za doseganje visokih rangiranj v iskalnikih se bodo spremenile. Vse bolj se kaže, da se nadzor nad uvrstvijo strani v iskalnikih seli na uporabnike. Podobno, kot se je v Web 2.0 (r)evoluciji nanje preneslo generiranje vsebine spletnih strani. Klasične metode tu ne bodo več kaj prida pomagale, saj ima večina novih strani že v štartu dobro on-site optimizacijo. Prvi korak k temu je zagotovo Google SearchWiki, ki pa zaenkrat še ne vpliva na pozicijo strani. A to se zna v prihodnosti spremeniti, na kar že namigujejo pri Googlu.

“At this time we aren’t using SearchWiki to influence ranking but it is easy to see how that could happen in the future,” 
Marrissa Mayer, Google’s vice president of search product and user experience

“Search is adapting to the Internet as it becomes a more participatory medium. Now you have people telling us specific things about how they’d like to see their search results. You could imagine if we do see a particular site (about which) people have a unanimous opinion, that might trigger external things. Like maybe we should check out our spam control,” 
Cedric Dupont, product manager for SearchWiki and Google Knol.

Sodeč po napovedih podjetja Wherecloud bo 24. junija 2009 skupno število sporočil (twittov) na Twitterju preseglo 2,147,483,647. To število predstavlja omejitev vrednosti spremenljivke tipa integer, ki se uporablja za identifikator posameznega sporočila na Twitterju in bi lahko povzročilo težave pri nekaterih odjemalcih.

Nekatere aplikacije, ki se povezujejo s storitvijo Twitter, ne znajo upravljati s tako velikimi vrednostmi in naj bi se zato sesule. Tako vsaj trdijo na spletni strani http://www.twitpocalypse.com/, kjer lahko spremljate približno oceno števila sporočil na Twitterju in datum prihajajoče “twitpokalipse”.

The Twitpocalypse is similar to the Y2K bug. Very soon the unique identifier associated to each tweet will exceed 2,147,483,6471

For some of your favorite third-party Twitter services not designed to handle such a case, the sequence will suddenly turn into negative numbers. At this point, they are very likely to malfunction or crash.

Mogoče se bo res zgodilo, da katera izmed slabo spisanih aplikacij ne bo delovala in bo potrebno namestiti popravke, ampak…

Smo res tako naivni in pozabljivi, da se ne spomnimo več apokaliptičnih napovedi ob prehodu na leto 2000 (takozvani Y2K bug)? Takrat so mediji (kot ponavadi) zgodbo napihnili in nas strašili z napovedmi o sesutju računalniških sistemov in propadu nekaterih IKT storitev zaradi težav z datumom. Seveda se ni zgodilo popolnoma nič.

Verjetno pri podjetju Wherecloud stavijo na popularnost storitve Twitter in nepoučenost medijev, da bi dobili brezplačno reklamo in vzbudili zanimanje javnosti za njihovo podjetje.

Napovedi o propadu sicer zelo uspešnih storitev so vedno vroča tema in uporabniki socialnih omrežij taka sporočila radi pošiljajo prijateljem. Tarča podobnih sporočil so bila že skoraj vsa socialna omrežja (Facebook, Myspace, Netlog, …). Verjetno se bo tudi ta napoved o propadu Twitterja kmalu razširila po spletu. Zato so avtorji novice na spletno stran http://www.twitpocalypse.com/ spretno “podtaknili” svoj logotip in povezavo na domačo stran podjetja.

Thinking outside the box, bi temu rekli inovativni marketingarji :)

V enem od prejšnjih prispevkov sem omenil nekaj ponudnikov storitve on-line varnostnega kopiranja podatkov (backupa). Ravno ob pisanju prispevka sem izbiral ponudnika on-line backupa za podjetje, kjer so potrebovali dnevno varnostno kopijo podatkov iz poslovnih programov.

Povpraševanje sem poslal na kontaktne e-poštne naslove ponudnikov storitev Double backup, Backup City in Amis Backup. Na povpraševanje so se prvi odzvali pri Amisu, nekaj dni kasneje tudi pri Double backup, medtem ko od Backup City sploh nisem dobil odgovora. Njuni ponudbi sem primerjal s ceno tujih ponudnikov.  Izkazalo se je, da so domači ponudniki še vedno precej dražji od tuje konkurence.

Odločili smo se za ponudbo Amis PC backup, čeprav je bila malce dražja od konkurence. Glavni razlog za izbiro Amisa je bila hitra odzivnost in svetovanje pri izboru paketa. K izbiri domačega ponudnika je pripomoglo tudi dejstvo, da svojim uporabnikom nudijo 24 urno podporo in da so locirani v Sloveniji. Pri tako pomembni storitvi, kot je varnostno kopiranje podatkov, je dobro izbrati ugledno podjetje. S tem se vsaj malo zavarujemo pred možnostjo, da bi podjetje nepričakovano propadlo in bi ostali brez dostopa do podatkov. Ja, v “kriznih časih” se tudi take stvari dogajajo.

Po plačilu predračuna nas Amisov IT inženir napoti na spletno stran, kjer prevzamemo program. Namestitev je hitra in poteka brez zapletov. Program se namesti kot storitev (service) v okolju Windows. Postopek varnostnega arhiviranja podatkov se izvede le v terminu, ki ga določi uporabnik. Arhiviranje sicer poteka povsem samodejno.

Pred prvim varnostnim arhiviranjem podatkov moramo določiti, katere datoteke in mape želimo vključiti v postopek backupiranja. Amisov program bo te datoteke indeksiral in jih preko šifrirane povezave poslal na oddaljen strežnik. Ta postopek je za 15Gb podatkov trajal približno 12 ur.

Ko je varnostna kopija enkrat shranjena na oddaljenem strežniku, se tja prenašajo le spremenjene datoteke, kar postopek arhiviranja precej pohitri. Vseeno predlagam, da se varnostne kopije izvajajo času, ko se ne uporablja računalnika in omrežja (ni nujno, je pa priporočljivo).

S storitvijo Amis PC backup sem precej zadovoljen. Dnevne varnostne kopije se izvajajo hitro in samodejno. Kopiranja na zunanje medije ne izvajamo več tako pogosto, s čimer smo občutno prihranili čas. Zdaj lahko zaposleni v podjetju ta čas porabijo za druga opravila, za arhiviranje in hrambo podatkov pa skrbi Amisova programska oprema.

V začetku letošnjega leta sem si omislil novo igračko: radar detektor. Kupil sem ga predvsem “iz firbca”, da bi videl kako se obnese pri zaznavi radarjev na naših cestah. Nekaj pa je k nakupu pripomoglo tudi dejstvo, da število stacionarnih in mobilnih radarjev pri nas vztrajno narašča.

Uporaba radar detektorjev je v Sloveniji legalna, saj ne motijo ali preprečujejo izvajanja meritev hitrosti. Z uporabo detektorja se tudi doseže, da vozniki vozijo po omejitvah. Sploh zato, ker detektor opozarja na območje meritve in voznik zaradi tega zmanjša hitrost vožnje. Sam ne vidim v njegovi uporabi nič spornega, prav nasprotno. Kdor ima sam pri sebi “razčiščene pojme” o vožnji, si bo z detektorjem le občasno pomagal. Tistim, ki vozijo krepko preko omejitev pa zaradi lastnega reakcijskega časa tudi detektor ne bo pomagal uiti kazni.

Pregledal sem mnenja uporabnikov po različnih evropskih forumih in se odločil za proizvajalca Quintezz, ki izdeluje detektorje, prilagojene za evropski trg. V Evropi imamo namreč točno določene frekvence, na katerih lahko radarski merilniki delujejo in Quintezz je prilagojen nanje. Večina proizvajalcev radar detektorjev (Valentine, Cobra, Bell Electronics) ima naprave, ki so bolj primerne za uporabo v ZDA. Pri nekaterih modelih ponujajo tudi posebno ”EU različico” programske opreme za detektorje. Ta podatek je dobro preveriti pred nakupom.

Na spletni strani proizvajalca sem izbral model Quintezz XT 7000. Po uspešno zaključeni dražbi na E-bayu in plačilom preko storitve PayPal je trajalo teden dni, da so mi radar detektor dostavili na dom. Seveda je takoj sledila montaža v avto in preizkus delovanja.

Radar detektor Quintez XT 7000 meri signale v območjih K, Ka, Ku in X, poleg tega pa zazna tudi laserske pištole. Pri nas se za merilnike (poleg laserja) uporabljajo frekvence v pasovih Ka in K, zato sem ostale frekvence izklopil.

Po nekaj 1000 prevoženih kilometrih z uporabo radar detektorja torej lahko podam realno oceno. Moje mnenje je, da so radar detektorji za naše razmere le pogojno uporabni. Radarji pri nas so tehnološko precej bolj napredni od tistih v ZDA. Uporabljajo šibkejši signal za meritev, ki je horizontalno polariziran in ozko usmerjen v vozila. To ga naredi težko zaznavnega. Na videih nekaterih uporabnikov se da videti, kako v ZDA detektor zazna območje meritve do 500m pred radarjem. Pri nas je ta razdalja zmanjšana na približno 40-100m, odvisno od tipa radarja in zunanjih dejavnikov.

Kot primer zavajanja lahko pokažem posnetek na Youtube, kjer avtor trdi, da detektor na avtocesti zazna stacionarni radar pred predorom. V resnici pa opozarja zaradi svetlobne opozorilne table pred predorom. Na posnetku je ta tabla modre barve nad cestiščem, tik pred predorom. Če te opozorilne table nebi bilo, bi detektor piskal šele kakih 50m pred radarjem.

Na avtocesti se meritve izvajajo na razdalji 30-50m pred stacionarnim radarjem, zato ti radarji praktično ne “smetijo” okolice s svojim signalom in jih je težko zaznati več kot 100m prej. So pa vsaj postavljeni na znanih lokacijah in opremljeni s tablo, ki označuje območje meritve.

Radarji v parkiranih vozilih merijo na razdaljah do 600m, a so v praksi redkokdaj nastavljeni na več kot 100m. Pri zaznavi teh radarjev se detektorji najbolje izkažejo, še posebej na magistralkah.

Pri merjenju z lasersko pištolo je ob zaznavi meritve že prepozno za reakcijo. Laserski merilniki namreč oddajajo signal le med merjenjem. Ko ga detektor zazna, je meritev že opravljena.

Kako je z novo vrsto premičnih radarjev, ki so v škatlah na avtocesti, še ne vem. Ne poznam nikogar, ki bi že uspešno zaznal ta tip radarja. Možno je, da ta radar uporablja frekvence, ki so izven dosega naših detektorjev.

Kdaj je uporaba radar detektorja smiselna?

Radar detektorji so uporabni predvsem za opozarjanje pred radarji v parkiranih vozilih (Kangoo, Focus, Fabia, Clio ali Golf), ki so postavljena na magistralkah izven naselij. Tam se pri nas večinoma uporablja sistem Multanova 6-F. V kolikor meri prihajajoča vozila, se tak radar lahko zazna od 20 do 100m pred mestom meritve, odvisno od motečih dejavnikov iz okolice. Kot primer poglejte video, ki realno prikaže zaznavo radarja v parkiranem avtomobilu. Uporabljen je detektor Beltronics RX65.

Na avtocesti je radar detektor manj uporaben, saj poleg radarjev zazna tudi informativne/opozorilne table  in daje veliko lažnih alarmov. Zaradi višjih hitrosti vožnje je tudi čas od zaznave detektorja do meritve krajši. Detektor zazna stacionarni radar do 50m pred meritvijo, v tako kratkem času je težko hitro reagirati in zmanjšati hitrost na dovoljeno. Na gradbiščih in cestninskih postajah se uporablja nov tip premičnega radarja, ki pa ga detektorji iz meni neznanega razloga ne zaznajo.

V naseljih je detektor praktično neuporaben, saj daje veliko lažnih alarmov - zazna bližino bencinskih črpalk, bankomatov, avtomatskih vrat, … Nadležno nenehno opozarjanje je zato lahko precej moteče.

Podobne izkušnje imajo tudi znanci, ki uporabljajo radar detektorje drugih znamk (Valentine V1, Cobra 9445, Bel RX65 EU).

Radar detektor je torej uporaben predvsem na magistralkah, za zaznavo radarjev v parkiranih vozilih. Le v tem primeru imamo vozniki dovolj časa za reagiranje (če le ne vozimo krepko nad omejitvijo).

Osebno raje vozim po omejitvah (z manjšimi odstopanji) in budno spremljam promet, kot da bi se zanašal na radar detektor. Detektor je trenutno pospravljen v predalu in se zame ni izkazal kot dober nakup.

Anja je danes privlekla na plan knjigo, ki so mi jo za novo leto podarili pri Mimovrste =) (hvala, Aleš!). Branja je sicer le za dobrih 15 minut, a je v njej nekaj zelo zanimivih misli. Recimo tale:

Nedeljska misel dneva:

Hindujci ne jedo krav.

Anglikanci jedo govedino ob nedeljah.

Nekoga greh je drugega pečenka.

Priporočam vsem, ki znajo kritično gledati na svet.